OBHAJANJE BOLNIKOV NA PRVE PETKE
Zakramenti Cerkve so postavljeni v mejne in pomembne življenjske situacije vernikov. Takšna je tudi resna bolezen, ki ogroža biološko ali duševno življenje človeka. V naši župniji obhajam bolnike vsak prvi petek dopoldan. Vsakdo, ki ne more več v cerkev, lahko prejme obhajilo, pa tudi zakrament sv. spovedi na domu. Svojce, sorodnike in znance ljudi, ki so pred boleznijo redno obiskovali sv. mašo in so dlje časa bolni prosimo, da pokličejo v župnišče in to sporočijo. Med nami je še vedno zakoreninjeno mnenje, da obisk duhovnika na domu pomeni skorajšnjo smrt! To je ZELO NAROBE! Duhovnik s sv. Rešnjim Telesom prinaša v hišo blagoslov, Kristusovo bližino in Božjo pomoč, ki jo tako bolnik kot njegovi svojci v času preizkušnje tako zelo potrebujejo. Zato ne oklevajte in ne čakajte: vsaj za prve petke k vašim bolnim, onemoglim in ostarelim pokličite in povabite duhovnika, da v hišo prinese Božjo bližino in blagoslov.


ZDRAVILNO SREČANJE DVEH OSEB, NE MAGIJA
Bolniško maziljenje ni magičen obred, ki bi deloval po logiki ‘daj-dam’ (mi opravimo obred, Bog pa mora delovati). Sloni na zastonjski Božji ljubezni, kot jo je Jezus izražal v srečanju z bolniki. On želi, da pri bolniškem maziljenju v nas vstane “molitev vere” (Jak 5,14). To je živa vera, s katero se človek svobodno povsem preda Gospodu z vsem svojim doživljanjem v težki bolezni: naj On stori z njo, kar hoče. Seveda pri tem lahko upamo, da nas usliši tudi v naših željah po ozdravitvi, a glavni poudarek je na pristanku, da nas On preko vseh preizkušenj, na način, ki ga samo On pozna, uvede v popolno odrešenje, ki ne bo več začasno in delno. In takšno popolno zdravje je le vstajenje.

S KRISTUSOM V TRPLJENJU IN VSTAJENJU
Človek, katerega se Gospod v bolniškem maziljenju dotika, je oseba, ki je ustvarjena po Kristusu in zanj; torej oseba, za katero se je učlovečeni Božji Sin brezpogojno daroval v smrti in dosegel vstajenje. V zakramentu bolniškega maziljenja Kristus sam, po duhovniku, posveti bolnika in mu omogoči, da je na nov način udeležen na skrivnosti njegove velike noči.

V ta namen prejme bolnik v obhajanju bolniškega maziljenja posebno upodobljenost po Kristusu, ki je po trpljenju in smrti prišel do slave vstajenja in se povzpel na Očetovo desnico. To je temeljni učinek tega zakramenta in dopolnjuje krstno upodobljenost po Kristusu.

Prevideti pomeni ‘oskrbeti’ bolnika z milostjo in močjo teh zakramentov. Nekdaj je bil na koncu litanij vseh svetnikov vzklik: »Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod!« Obred previdevanja vključuje podelitev oz. prejem zgoraj naštetih zakramentov. Najpomembnejša je sveta popotnica: Kristusovo Rešnje telo, ki je za bolnika jamstvo vstajenja, po Jezusovi obljubi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Pokoncilski obrednik ‘Previdevanje bolnikov’ naroča: Sveto popotnico je dolžan prejeti vsak, ki je krščen in sme prejemati obhajilo. Vsakega vernika v smrtni nevarnosti, naj ta izvira iz kakršnega koli vzroka. veže zapoved prejeti sveto obhajilo (vir: Ognjišče).


ZAKRAMENT, KI NI ZA SMRT
Med ljudmi je res še zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo. Zato se marsikdo celo boji ob resni bolezni poklicati duhovnika. Že po imenu je ta zakrament za resno bolne in ne samo za umirajoče. Za te poskrbimo s sveto popotnico (spoved, obhajilo in bolniško maziljenje). Zato ga po drugem vatikanskem vesoljnem zboru ne imenujemo več ‘poslednje maziljenje’ (čeprav je to ime izvorno pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljenj: krst, birma in bolniško maziljenje).

Vsak, kdor resno zboli  ali se mu v isti resni bolezni stanje očitno poslabša, lahko obhaja ta zakrament.

‘Resna bolezen’ pomeni, da se bolnik zaradi bolezni znajde v smrtni nevarnosti. To je lahko ob izbruhu oz. odkritju bolezni ali pa takšna situacija nastane v toku bolezni. In to ne glede ali je smrtna nevarnost kratkotrajna ali traja dlje časa.

Glede tega se je primerno posvetovati kdaj tudi z zdravnikom ali drugim medicinskim osebjem. Vsekakor ta zakrament premalo uporabljamo, saj je veliko najrazličnejših resnih bolezni, nesreč in drugih stanj, v katerih smo v neposredni življenjski nevarnosti; sem spada tudi ostarelost, ko se pričnejo kazati znaki pešanja. Ta zakrament zelo priporočljiv tudi v težjih psihičnih boleznih (zlasti s samomorilnim teženjem), pri skrajnih zasvojenostih, v času neposrednih priprav na operacijo zaradi težke bolezni (s popolno narkozo), tudi pred rizičnim porodom, saj je že normalen porod za mater in otroka izredno težka in nevarna situacija. V isti resni bolezni oz. bolezenski smrtni nevarnosti, v kateri se stanje ne spreminja, lahko obhajamo zakrament samo enkrat. Če pa se v isti bolezni ali starosti stanje bistveno poslabša, ga lahko ob nadaljnjih poslabšanjih obhajamo tudi večkrat. Saj poslabšanje iste bolezni udejanji nove nevarne situacije, ki v obhajanje zakramenta še niso bile vključene.

V tem zakramentu se spremeni stanje bolnika: trpljenje v bolezni kot posledica greha na sploh (ne zgolj osebnega greha) je nekaj negativnega, a se združeno s Kristusom spremeni v ‘orodje’ milosti. Sadovi tega zakramenta so mnogoteri: odstranitev ali zmanjšanje ‘posledic greha’, ki jih bolezen še okrepi, duhovna okrepitev še posebej v tistih sposobnostih, ki jih je bolezen dodatno prizadela, odpuščanje grehov (ampak samo v primeru, če se jih bolnik ne more več spovedati: če je v komi, drugače nezavesten ali ni sposoben komunicirati; pri zavestnem bolniku pa se predpostavlja stanje posvečujoče milosti, oziroma predhodno obhajanje zakramenta sprave) in telesna ozdravitev (po Božji odločitvi); bolnika poveže s Kristusom in bolj usposobi za trpljenje skupaj z Njim; mu pa tudi olajša trpljenje, ga notranje ozdravlja, predvsem tistih notranjih ran, ki so marsikdaj lahko tudi najgloblji vzrok bolezni. Tako lahko bolnik svojo bolezen in trpljenje spremeni iz nečesa življenje uničujočega v nekaj, kar življenje v najpopolnejšem pomenu besede daje in osmišlja.

VLOGA OBČESTVA

Ta zakrament naj bi se obhajal v občestvu vernih. Zato je prav, da oživimo prakso, da se ob bolniku pri obhajanju tega zakramenta zberejo domači, prijatelji in sosedje. V pričakovanju duhovnika z bolnikom molijo in tako pripravljajo ozračje vere, ki je potrebno za obhajanje. Obnovimo po družinah to občestveno molitev v trenutkih trpljenja v bolezni naših bližnjih. Tako pokažemo solidarnost z bolnikom in kot sosedje ali prijatelji pa tudi z domačimi, ki so marsikdaj tudi močno prizadeti ob težji bolezni v družini.

Vir: Ognjišče