Veliko, mogočno drevo, polno modrosti in svetlobe, se izteza proti nebu. Kot znamenje življenja in upanja, izraža Kristusov križ. Nosi evharistijo, ki sije kot sonce. Horizontalne veje se odpirajo kot roki ali krila in predstavljajo Svetega Suha.

Božje ljudstvo ni statično: giba se in neposredno namiguje na poimenovanje svetovne sinode, ki se glasi: Hoditi skupaj. Božje ljudstvo povezuje skupna moč, ki jo črpa iz Drevesa Življenja in ki spodbuja njegovo hojo.

Petnajst silhuet povzema vse človeštvo v različnosti življenjskih situacij različnih generacij in izvorov. Ta vidik poudarja množica svetlih barv, ki so znamenje veselja.

Med temi ljudmi: mladimi, starimi, moškimi, ženskami, najstniki, otroki, laiki, redovniki, starši, pari, samskimi, zdravimi, bolnimi, ki so vsi na isti poti, ni hierarhije; škof in redovnica, ne hodita pred njimi, ampak z njimi. Povsem naravno, so na začetku mladi in najstniki, ki spominjajo na Jezusove besede v evangeliju: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« (Mt 11,25)

Horizontalni napis: Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo sledi od leve proti desni v smeri poti, jo s tem poudarja in utrjuje in se zaključi z naslovom Sinoda 2021-2023, ki je umeščen višje in povzema celoto.

Avtorica loga je Isabelle de Senilhes, Francozinja, ki živi v Parizu in deluje kot svobodna grafična oblikovalka in predstavnica za javnost.

Slovensko verzijo logotipa je prilagodil Miha Omejc.

https://katoliska-cerkev.si/media/slike/2021Sinoda2023-vzdol%C5%BEni.png

Slovesno odprtje škofovske sinode je potekalo med 9. in 10. oktobrom 2021 v Rimu, 17. oktobra 2021 pa v vsaki lokalni Cerkvi oz. škofiji. Temeljni mejnik obhajanja XVI. splošnega rednega zasedanja škofovske sinode bo oktobra 2023, nato bo sledilo obdobje uresničevanja sklepov, ki bo ponovno vključevalo krajevne Cerkve. Geslo sinode je Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo.

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši ob začetku
škofovske sinode v ljubljanski nadškofiji

Spoštovani gospodje škofje, dragi bratje arhidiakoni, dekani in vsi dragi bratje duhovniki, dragi diakoni in bogoslovci, spoštovane redovnice in redovniki, dragi predstavniki različnih skupin in skupnosti, ki delujete v naši nadškofiji, dragi bratje in sestre.

Ob začetku škofijskega dela triletnega sinodalnega dogajanja, ki bo vrhunec doživelo na zasedanju škofovske sinode oktobra 2023 v Rimu, vas vse pozdravljam v naši stolni cerkvi. V njej smo se zbrali kot naša krajevna Cerkev, kot občestvo, ki si v tem času in v okoliščinah, kakršnim smo priča, prizadeva živeti evangelij Jezusa Kristusa, slediti svojemu Učitelju in zanj pričevati povsod, kjer srečujemo brate in sestre, pa naj bodo verni ali neverni, iskalci resnice ali nasprotniki Cerkve – vsi potrebujemo Kristusovo luč in vsi smo žejni Božje ljubezni.

Ko je papež Frančišek v soboto, 9. oktobra 2021, nagovoril zbrane na odprtju sinode v sinodalni dvorani v Vatikanu, jim je dejal: »To sinodo živimo v duhu molitve, s katero se je Jezus obrnil na Očeta za svoje: ‘Da bi bili vsi eno’ (Jn 17,21). K temu smo poklicani: k enosti, k občestvu, k bratstvu, ki izhaja iz tega, da čutimo, da nas objema edina Božja ljubezen. Vsi, brez razlik, in posebej mi pastirji, moramo, kakor je zapisal sveti Ciprijan ‘ohranjati in trdno zagovarjati to enost, zlasti mi škofje, ki vodimo Cerkev, da bi pokazali, da je tudi škofovstvo eno samo in nedeljeno’ (De Ecclesiae Catholicae Unitate, 5). V edinem Božjem ljudstvu zato hodimo skupaj, da bi imeli izkušnjo Cerkve, ki prejema in živi dar enosti in se odpira glasu Duha.«

 Ko govorimo o sinodi, nas posebej nagovarjajo nekatere besede. Najprej je to sam osnovni pomen besede »sinoda«, ki pomeni skupna pot, hoditi skupaj. Po besedah podtajnika Oddelka za migrante in begunce pri Dikasteriju v službi celostnega človeškega razvoja Michaela Czernyja je »sinodalnost temeljna poteza istovetnosti Cerkve … je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja.« Papež Frančišek pa je v okrožnici Veselje evangelija sinodalnost opredelil kot »nujni pogoj, da bi mogli Cerkvi dati prenovljen misijonarski polet.« 

Da bi mogli v resnici hoditi skupaj in bi tako postajali vedno bolj ena sama Cerkev, eno samo Božje ljudstvo, je potrebno, da v središče postavimo poslušanje: poslušanje Božjega ljudstva, poslušanje pastirjev, poslušanje rimskega škofa. Samo tako se bo sinodalni način lahko začel in samo tako je »kolegialnost v službi sinodalnosti« (kardinal Czerny).

Ker živimo v času parlamentarizma, v katerem vedno znova stopa v ospredje demokracija kot eden najpomembnejših gradnikov svobode in dostojanstva posameznika, nas to lahko zavede, da bomo tudi sinodalno pot začeli razumevati v tem duhu. V tem primeru bi se naša razmišljanja in srečanja spremenila v analize stanja, izmenjavo idej, v iskanje in predlaganje rešitev. Vse to bi se dogajalo na zgolj človeški ravni. Začeli bi načrtovati in zagovarjati to, kar nam je všeč, ne glede na to, ali je to v skladu z naukom Cerkve ali ne. 

Zato papež Frančišek v nagovoru ob začetku sinode opozarja, da naša sinodalna prizadevanja ne smejo zapasti intelektualizmu, abstraktnosti, ko bi šla stvarnost v eno smer, naša razmišljanja pa v drugo … kjer ostajamo površinski n posvetni ter na koncu zapademo v običajne nerodovitne in strankarske opredelitve ter se odmaknemo od stvarnosti svetega Božjega ljudstva, od konkretnega življenja skupnosti« (papež, začetek sinode).

Na to nas opozarja današnja Božja beseda, zlasti evangeljski odlomek iz Markovega evangelija. Jezus je na poti. Gre proti Jeruzalemu. Pravkar je učencem tretjič napovedal trpljenje, smrt in vstajenje: »Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal« (Mr 10,33-34).

Toda ponovno se je pokazala popolna nemoč učencev, da bi slišali Jezusove besede in jih sprejeli. Namesto tega sta Jakob in Janez, ki jima je Jezus nadel ime Sinova groma, začela razmišljati o karieri, ki bi jo lahko naredila v Jezusovi družbi. Namesto o Jezusu in njegovem oznanjevanju sta začela razmišljati o sebi in o tem, kaj vse bi lahko dosegla kot Jezusova učenca. Zato ga prosita, da bi v njegovem kraljestvu sedela eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici.

Ob tej gluhoti srca mi prihaja na misel Puškinova pesem o tem, kako glušec pelje glušca k gluhemu sodniku. Jasno je, da je v pesmi šlo vse narobe. Jezus pa drugače. Učencema, ki v tistem trenutku še nista bila sposobna dojeti, kaj pomeni biti Jezusov učenec in v čem je Jezusova slava, je počasi pomagal do spoznanja, kaj pomeni biti v njegovi bližini, kaj pomeni biti deležen njegove slave. Naučil ju je, da skrivnost resnične veličine ni v tem, da Bogu vsiljujemo lastne želje, ampak da se duhovno odpremo njemu in načrtom njegove ljubezni (Biffi), kakor je storil Jezus, ko je v Getsemaniju sprejel Očetovo voljo po odrešenju človeštva in je zato izpil kelih trpljenja v uri, v kateri je Oče poveličal Sina, Sin pa je bil povzdignjen z zemlje in je vse pritegnil k sebi.

Dragi bratje in sestre, kako bomo stopili na to sinodalno pot? Kot je bilo rečeno, bomo najprej poslušali. Vendar nas poslušanje ne sme oviti v varnost skupine, v kateri se dobro počutimo. To bi bilo zgolj poslušanje že znanega. Sinodalno poslušanje nas mora odpreti navzven. Najprej moramo začeti poslušati Boga, saj smo njegovo ljudstvo. Kristusova Cerkev smo. On je naš pastir in mi smo njegovi. Zato morajo biti naša ušesa in srca naravnana najprej na Božjo besedo, ki nam jo sinodalni dokumenti predlagajo v branje in poslušanje. Poslušanje Božje besede mora postati molitev; ne toliko molitev, v katerem mi Bogu pripovedujemo svoje želje, kot je bilo rečeno zgoraj, ampak molitev, v kateri srce odpremo Bogu in njegovi ljubezni. V molitvi si moramo z vso resnostjo postaviti vprašanje: Kaj Bog želi za nas, za svojo Cerkev, ki živi v naši škofiji, v naši župniji, v moji družini? »H katerim korakom nas vodi Sveti Duh, da bi v skupni hoji na sinodalni poti rasli? (Pripravljalni dokument, 26).

Iz te odprtosti za Boga in njegovo voljo se bomo odprli drug drugemu v pripravljenosti slišati, kaj po tebi Duh govori naši Cerkvi. Pri tem smo povabljeni, da govorimo svobodno in spoštljivo. Odpovedati se moramo všečnim besedam in prizadevanjem za doseganje ciljev, ki bi bili meni všeč. Kar povem, povem iz poslušanja Božje besede in iz molitve, in kar pove drugi, poslušam ravno tako iz Božje besede in molitve. Drug drugemu bomo razodevali, kaj v Duhu spoznavamo kot pot, po kateri moramo hoditi, da bi postajali vedno bolj Kristusovi, vedno bolj njegova Cerkev. Prav zato bomo ves čas sinode posamezno in skupaj molili molitev za k Svetemu Duhu za sinodo. 

To bo tudi pot, na kateri se bomo neprestano učili. Na sinodalno pot ne stopamo z vnaprej izdelanimi rešitvami. To bi pomenilo v samem izhodišču zgrešiti ne samo cilj, ampak tudi pot.

Naj to razmišljanje zaključim z mislijo p. Yvesa Congarja: »Ni potrebno narediti druge Cerkve, potrebno je narediti Cerkev, ki bo drugačna.« In kako si sam predstavljam Cerkev, ki bo drugačna? Tako, da bo vsak, ko bo slišal besedo Cerkev, pomislil nase in ne na nekaj zunaj sebe. Ko bomo mi vsi postali Cerkev. Ko bo vsak samega sebe doživljal kot živega in dejavnega, kot nenadomestljivega člana skrivnostnega Kristusovega telesa, ki živi v naših družinah, župnijah, škofijah in v vesoljni Cerkvi. Zato smo imeli na začetki današnje slovesnosti blagoslov vode in smo se pokropili z njo. Da bi se zavedali svojega krsta in s tem svoje vključenosti v občestvo Cerkve. Zato bomo sedaj tudi vsi skupaj na slovesen način izpovedali vero. Bodimo vsi skupaj dejavni člani Cerkve. Vsak s svojimi zmožnostmi in s svojimi talenti. 

Mariji, ki je v uri Jezusovega poveličanja stala pod križem, Mariji, ki je skupaj z apostoli molila za prihod Svetega Duha, izročam tudi našo sinodalno pot. Kot Mati Cerkve naj nam pomaga, da bomo vedno bolj postajali Cerkev, občestvo verujočih v Kristusa, ki živi evangelij in ga razodeva svetu. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit

Vir: RKC