Sveti krst je zakrament vere, ki jo starši želijo posredovati otroku. Skupaj z zakramentoma sv. evharistije in sv. birme ga štejemo med zakramente uvajanja v krščanstvo, vsekakor pa so ti trije zakramenti temelj in osnova krščanskega življenja. Če želijo starši otroku vero posredovati, jo morajo najprej sami živeti. Poleg staršev prevzamejo največjo odgovornost za to, da bo otrok odrastel v zrelega kristjana botri. Zakonik cerkvenega prava takole določa, kdo sme sprejeti službo botra:
Kdo sme sprejeti službo botra?
(ZCP, kan. 874)
- Krstni ali birmanski boter je lahko tisti, ki ga izbere krščenec oziroma birmanec sam, lahko pa ga izberejo njegovi starši ali njihovi namestniki. Prav je, da je krščencu ali birmancu blizu, torej naj bo, če je le mogoče, iz iste župnije.
- Boter mora biti sposoben sprejeti botrstvo in biti pripravljen (voljan) opravljati to službo. Tisti, ki v bistvenih stvareh ne spolnjuje pogojev in nima namena storiti ničesar, da bi jih spolnjeval, ne more biti boter.
- Kdor bo boter, mora dopolniti šestnajst let, razen če krajevni škof določi drugo starost.
- Za botra se zahteva, da je katoličan, da je prejel birmo in bil pri obhajilu. Kdor torej ni prejel zakramentov uvajanja v krščanstvo, ne more sprejeti botrstva.
- Boter mora živeti primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel, kar pomeni, da ne morejo biti botri tisti, ki živijo v zunajzakonski skupnosti in nimajo namena zakona urediti, ne tisti, ki živijo samo v civilnem zakonu.
- Cerkveno pravo predvideva, da botru ni bila zakonito naložena ali razglašena nobena cerkvena kazen.
- Boter ne more biti nekdo, ki je krščencu ali birmancu oče ali mati. Nekaj časa je bila pri nas praksa, da so bili birmancem botri starši, vendar novi ZCP to prakso odpravlja in jo naravnost odsvetuje. S tem se želi preprečiti odklon od starodavne prakse Cerkve, po kateri je bil boter pomočnik staršem pri vzgoji.
- Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta, ne pa tudi boter. Ta prepoved ne velja za nekatoličane, ki pripadajo vzhodnim pravoslavnim Cerkvam – ti so lahko pri krstu pridruženi katoliškemu botru ne le kot priče, ampak kot pravi botri.
Določilo velja v enaki meri za krstne kot tudi za birmanske botre!