Pozdravljeni!

Lepo pozdravljeni pod okriljem Marije Pomočnice kristjanov
in svetega Mihaela!

Vsak človek hrepeni po tem, da ve, komu pripada, da ve, čigav je. Tako je za vsakega kristjana najprej pomembno, da ve, da pripada Kristusu. Takoj nato pa, da ve, kateri skupnosti na določenem območju, kjer živi, pripada. Tudi mora vsak čolnar vedeti, kje je privez njegove barke. Kakor naj bi vsak človek imel svoj dom, od koder bi prihajal in kamor bi se vračal, tako naj bi tudi vsak kristjan vedel, kje je njegov krščanski dom. Za vsakega kristjana bi to pomenilo, da ve, katera je njegova župnijska ali farna cerkev. Beseda fara izhaja iz nemške besede die Pfarre, ki pa je izpeljanka iz poznolatinske parochia, ta pa zopet izhaja iz grške besede paroikia, in pomeni soseska.

ŽUPNIJA je osnovna celica Katoliške cerkve. Izraz pomeni SKUPNOST, ki jo vodi župnik. Skupni besedni koren imamo tudi z drugimi slovanskimi jeziki: župa, županija, ban, pan, kagan, bajan. Gre za zgodovinske izraze, ki segajo v zgodnji srednji vek ali še dlje v preteklost. Pomenijo zaključene geografske enote določene upravne entitete oziroma njihovega vodje. Že etimološki izraz pomeni, da gre za nekaj skupnega. V duhovnem smislu pa pomeni, da vem, kje sem doma, da vem, komu pripadam. Vsi, ki smo krščeni, smo Cerkev z veliko začetnico, cerkev z malo začetnico pa pomeni stavbo, kjer se skupnost, imenovana Cerkev, srečuje. Kakor v vsej Katoliški cerkvi (mimogrede: katoliški pomeni vesoljni, vseobsegajoči), tako tudi v župniji velja, da življenje skupnosti sloni na treh temeljih: na oznanjevanju nauka Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, na slavljenue ali praznovanju v bogoslužju ter na dejavni ljubezni do bližnjega.

Naselja Orehek in Drulovka s cerkvijo nadangela Mihaela ter Breg ob Savi s cerkvijo Matere Božje Pomočnice kristjanov so do leta 1983 pripadala pražupniji Kranj – Šmartin. Sedaj sestavljajo novo župnijo in potruditi se moramo, da bomo čimveč naredili za edinost v župniji, ki jo tvorimo in ji pripadamo.


Prisluhnimo župniji, ko nas kliče in prosi za pomoč!

Ciril Plešec, župnik

19. in 20. nedelja med letom

Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne!
(Lk; 12,37)

Kaj posedujemo, česar nismo prejeli? Kaj je naše? Kaj bomo odnesli s seboj na drugi svet? Goli smo prišli na ta svet in goli bomo z njega tudi odšli. Z nami bodo odšla samo naša dobra dela, tisto, kar smo drugim dobrega storili. To je naše. Prejeli smo ogromno različnih darov in talentov. Kaj delamo z njimi? Kolikokrat poslušamo prošnje organistov in zborovodij, kolikokrat prošnje Karitasa ali prošnje bralcem beril, prošnje animatorjem? Odgovori so standardni: nimam časa, ne znam, nimam posluha, slabo berem ipd. A vendar – dar, talent, sposobnost imamo in kaj bo ob dnevu, ko bo treba položiti račune pred Gospodom? Zakopani talenti nikomur ne koristijo, ne nam, ne našim bližnjim. Za tisto, kar smo prejeli in zakopali, da ni služilo nikomur, bomo dajali odgovor Bogu. Nas bo postregel ali pretepel?

Jezus nam ne obljublja nebes na Zemlji. Od nas terja odločitev: smo zanj in z Njim? Vedno? Tudi, ko odločitev za Njega pomeni spor – spor s sosedi, sodelavci, sošolci, našimi bližnjimi? Koliko – in ali sploh?!- je naša odločitev za Jezusa resna in trdna? Koliko prenese?